»To je nekaj, kar vsi poznamo, a nihče ni prebral.«

»Morda je celo malce krivično, da se ves čas postavljajo v ospredje njegova literarna dela, kajti pozornosti je vreden tudi njegov časnikarski opus. To leto vidim kot priložnost, da se prevetri tudi ta del njegovega ustvarjanja.«

»Sedanji slovenski 'osamosvojitelji' na to, da je bil Jurčič eden njihovih zgodnjih prednikov, pozabljajo, kolikor sploh vejo zanj.«

»To je prava priložnost za oživitev pisateljevega življenja in tedanjih razmer ter za prevetritev njegovega pomena za narod.«

»Pisal je hitro, pisal je veliko, pisal je najrazličnejše stvari...«

»V ospredje povesti Jurčič postavi Smrekarja, 'zastopnika novčne', človeka, ki ga po Frommu lahko označimo kot predstavnika zahodne družbe, v kateri pohlep po denarju, slavi in moči postaja prevladujoče zanimanje v življenju. Na drugo stran postavi še enega znanega moža, pravdarja in mešetarja Brašnarja, nekdaj najpremožnejšega 'duševnega zastopnika', ki je bojeval pravde, a v borbeni samovšečni vnemi vse, kar je ustvaril, zapil in nazadnje izgubil. Njuna potomca zavedajoč, da je poleg 'imeti' treba tudi 'biti', s svojimi odločitvami stopata proti vrhovnemu mlinu moči, pozicije in avtoritete.«

»Kakšen je bil Jurčičev položaj med sodobniki in kako ga ocenjujemo danes; kako sta Jurčič in August Šenoa, avtorja prvih zgodovinskih romanov sosednjih narodov, razumela družbene silnice...«

»Želela sem si umestiti predstavo v metaforičen prostor, da pride do izraza Jurčičeva univerzalnost. Pri njem me pretresa prav to, da se v 140 letih ni pravzaprav nič spremenilo. Še vedno imamo avtoriteto staršev, še vedno se mladi upirajo znotraj nekega sistema, še vedno se borimo za ljubezen, še vedno so pomembni status, denar in mreža.«

»Kar je bilo, je bilo.«